Med pravkar končanim PETROL Balkanskim posamičnim prvenstvom v squashu 2019 v ljubljanskem športnem centru Squashlandu smo se o slovenskem razvoju squasha, turnirjih in prvenstvih ter o tem, kdaj bo squash postal olimpijski šport, pogovarjali s slovenskim mednarodnim sodnikom Markom Podgorškom.

Ste sodnik in tutor oziroma učitelj in ocenjevalec sodnikov in se v obeh funkcijah redno udeležujete turnirjev oziroma prvenstev po Evropi in drugje po svetu. Kakšni so po kakovosti in organizaciji slovenski turnirji v primerjavi z njimi? Imamo pri nas dovolj turnirjev?

Za naše razmere in velikost jih imamo dovolj, ravno prav. Turnirje in prvenstva smo spodobni organizirati na zelo visoki ravni, kar nam povedo tudi udeleženci, ki se vsekakor ne bi vzdržali kritike, če bi bilo to potrebno. Imamo ekipo, ki je sposobna organizirati kakovostne turnirje, imamo zanimiv Squashland, prvi squash center na svetu, narejen iz lesa, ki pritegne pozornost. K vsemu temu pa seveda pripomore tudi pozicija Ljubljane, njena urejenost, varnost in cenovna dostopnost, kot poudarjajo udeleženci.

Imamo v Ljubljani dovolj igrišč za izvedbo večjih mednarodnih turnirjev?

Imamo Squashland s šestimi igrišči, ki je največji tovrstni center na Balkanu, in Konex, kjer so štiri igrišča. Vsako leto izvedemo Slovenian junior open in Slovenian masters open, kjer igra 150 udeležencev. Primerjal sem podobne turnirje po drugih evropskih državah in videl, da se jih povprečno udeleži 112 igralcev; izstopajo edino Nemci z 260 igralci na masters turnirju. Torej močno presegamo povprečje števila udeležencev posameznih masters turnirjev v drugih evropskih državah.

Kje je slovenski squash v primerjavi z evropskim?

O kakovosti igranja ne bom govoril, ker to ni moje področje delovanja, v sodniškem smislu pa smo tam, kjer so ostale države podobnih velikosti. Po številu sodniškega kadra in igrišč smo najmočnejši na Balkanu. Tudi Squash zveza Slovenije je v odlični formi, v zadnjih letih smo pod vodstvom predsednika Gregorja Kusteca squash po organiziranosti, urejenosti ter v promocijskih in razvojnih aktivnostih dvignili na zelo visoko raven.

Kje vidite glavno problematiko v nadaljnjem razvoju squasha pri nas?

Zanimanje za squash med mladimi raste, trenerjev pa primanjkuje. Imamo jih sicer kar lepo število, a so večinoma v svojih poklicih, torej so kot trenerji le zavedeni na papirju, s treningi pa se v praksi ne ukvarjajo. S podmladkom izjemno delajo v Škofji Loki, na Bledu, v ljubljanskih Konexu in Squashlandu, kar se kaže tudi v rezultatih na tekmovanjih.

Po podatkih Svetovne squash zveze se s to športno aktivnostjo, ki mimogrede po raziskavi Forbes Magazine velja za ‘najbolj zdrav šport’, ukvarja okoli 15 milijonov igralcev na okoli 50.000 igriščih v 188 državah po vsem svetu. V Sloveniji se s tem športom na 50 igriščih ukvarja okoli 2.500 igralcev, tekmovalno na turnirjih za slovensko jakostno lestvico pa približno 100. Razvoj, priljubljenost in turnirji squasha po vsem svetu vztrajno naraščajo, torej je razlogov dovolj, da bi squash lahko uvrstili med olimpijske športe. Pa ga ne! Zakaj ne?

Natančna ozadja niso znana, ker ni dovolj jasne oziroma razumne uradne razlage, pa se marsikaj špekulira. Zakaj se je denimo break dance (ulični ples) uvrstil na olimpijske igre v Parizu leta 2024, squash pa že dolga leta brez uspeha čaka pred vrati? Govori se, da so Francozi, ki so kot organizatorji imeli možnost izbrati dva ali tri ‘nove’ športe za uvrstitev na igre, izbrali break dance, da bi si pri deprivilegiranemu delu prebivalstva, ki živi v pariških getih – in na ulicah pleše break dance – vsaj za časa iger kupili socialni mir. Bi se vzdržal komentarja o break dancu kot športu, saj ga ne poznam dovolj dobro in tudi ne vem ali ustreza vsem zahtevam, ki jih MOK (Mednarodni olimpijski komite) postavlja za vključitev posameznega športa na olimpijske igre. Kriteriji so, denimo, da določena športna zvrst zagotavlja primerno enako zastopanje spolov, enakost denarnih nagrad, razširjenost po svetu, itd. Squash denimo zadovoljuje prav vse zahteve MOK-a, pa se kljub temu že leta borimo, da bi se uvrstil med olimpijske športe.

Omenili ste, da pri izbiri športa, ki bi se uvrstil na olimpijske igre, marsikdaj svojo vlogo igra denar?

Ne bi rad, da se to razume, kot da je MOK ‘občutljiv’ na denar, vendar ta verjetno tudi tu v neki dimenziji igra svojo vlogo. Denimo streljanje na glinaste golobe je olimpijski šport, za njim pa stoji (finančno) močan orožarski lobi. V nogometu se vrtijo velike vsote denarja, a zanje olimpijske igre ne predstavljajo vrhunca tekmovanj; najboljši nogometaši niti ne pridejo na olimpijske igre. Tudi pri golfu je podobno. To so športi, ki ustvarjajo velike dobičke, olimpijske igre jim ne pomenijo vrhunca tekmovalnih dosežkov, pa so kljub temu v tem elitnem klubu. Po drugi strani, kot rečeno, squash zadovoljuje vse zahteve MOK-a za uvrstitev na igre, le denarja se v njem ne vrti toliko. A tudi v break dancu se ga ne?

Kot vem, je bil squash pred leti že uvrščen med olimpijske športe?

Leta 2012 je bilo že izglasovano, da se squash uvrsti na igre v Londonu, pa kljub temu nismo smeli sodelovati. Squash in karate sta bila izglasovana po veljavnem sistemu relativne večine, MOK pa je po glasovanju spremenil veljavnost glasovanja na potrebno dvotretjinsko število glasov, ki pa ga oba športa nista dosegla. In sta tako ostala ‘zunaj’.

Je morda že kaj bolj znano, kdaj bi se squash lahko uvrstil na OI?

Ni. Sicer nam gre na roko, da po novem omejitev ni število športov na igrah, temveč število športnikov. Squash tu predstavlja zanemarljiv delež, saj bi se OI udeležilo 32 moških in 32 žensk, skupaj torej 64. To ne bi smel biti prevelik zalogaj za uvrstitev na OI.

Po drugi strani pa na OI lahko sodeluje kar nekaj športov, recimo rokoborba, ki v bistvu izsiljujejo, ko lobirajo zase. V smislu: če ne bomo sodelovali na OI, bo naš šport ‘izumrl’. Moje mnenje je, da šport, ki ne more obstajati brez OI, ne zasluži, da obstaja. Squash uspeva in se razvija tudi brez OI, število igralcev in turnirjev po vsem svetu narašča, prenosi na TV in gledanost tudi. Res pa je, da sodelovanje na OI daje športu določen ugled, prepoznavnost je večja, zato se tudi borimo naprej, da bi ga uvrstili med olimpijske športe.

Vlado Kadunec