Zadnji turnir letošnje sezone za slovenske mladince je Rimini in Odprto prvenstvo Italije. Gre za prav poseben turnir, ki je z vidika konkurence malce drugačen od ostalih srednjeevropskih turnirjev, saj so tu v polnem številu prisotni Italijani, nekateri zelo dobri Španci, Švedi, Finci in še kdo. Letos več kot 180 igralcev iz 20 držav. Tako, kot ponavadi je dogajanje komentiral selektor reprezentanc dr. Goran Vučkovič.
Sobota, 17.6., dopoldan:
Polovica turnirskega dogajanja je za nami in čas za kratek opis dosedanje akcije. Kot prvo je potrebno poudariti, da smo že kar nekaj časa zapustili mesto, ki pripada novincem, ki dnevno s turnirja odnesejo točko ali dve in se ob večerji negotovo spogledujejo ali bi bili zaradi tega veseli ali povsem tiho, ker se zavedajo kako zelo oddaljeni so od resnih bojev. V teh letih smo se uspeli pozicionirati in čedalje več spoštovanja si ustvarjamo, osebno pa prejemam vprašanja kako nam uspeva, koliko igrišč imamo, koliko igralcev, kašen sistem uporabljamo itd. Zelo se zabavam, ko jim na kratko predstavim okoliščine in potem opazujem njihove obraze, ki govorijo; »glej prepotentnega profesorja, ki noče nič povedati in skriva ter si izmišljuje glede treningov in vsega kar botruje razvoju igralcev«!
Leta, ki jih imamo za nami in predvsem sklenjen starostni krog otrok, daje ustrezne rezultate. Tako imamo Saro, ki je v Italiji 1. nosilka. Pred leti smo o kaj takem samo sanjali. Potem pa pride mala princeska na igrišče in svojo pozicijo ustrezno brani in zmaga uvodno tekmo, zmaga naslednjo tekmo. In to proti Švicarki, od katerih smo vedno tako pošteno »fasali«, zdaj pa ti isti trenerji, ki so nam pred leti pokroviteljsko dajali »nasvete«, ostanejo brez besed in celo hvalijo »naše udarce« Dobri občutki te ob tem spremljajo na tribuni. Enako velja tudi za Lano, ki še vedno zelo plaho deluje na igrišču, ampak zmagati prvo tekmo te postavi na povsem drugo mesto na squash zemljevidu. Enako velja tudi za Manco, ki je na žalost zaradi vzporednih tekem nisem videl, vendar je suvereno opravila nalogo. Kaj šele Pika?! Žreb ji je namenil isto domačinko, ki ji je na lanskem turnirju dala hudo lekcijo. Težki časi za trenerja, ki brez moči opazuje kruto realnost. Vendar vse ob svojem času. Tokrat je bila Pika za Italijanko tista, ki ji je poleg osnov dodala še dodatno komponento in suvereno dobila tekmo. Ampak, pravi test pride danes, ko bosta obe morali pokazati novo dimenzijo proti veliko boljšim tekmicam. Tudi Blaž je štartal z zmagami. Ni sicer prikazal povsem čiste partije, vendar mu sposobnosti omogočajo nekaj spodrsljajev ob katerih lahko še vedno uspe nadzirati tekmo, sploh kadar gre zares in proti koncu. Na žalost sta tu nekoliko prekratka Toni in Luka. Oba z vidnim napredkom in oba sta imela včerajšnje tekme dobljene. Toni je recimo igral proti Čehu, ki ga je še na Dunaju, tri mesece nazaj še gladko premagal 3:0. Tokrat je imel Toni vse v svojih rokah. Vmes žogo za niz, pa zapravil, potem dobil naslednja 2 in imel 4:1 v odločilnem, pa spet zapravil.
Skoraj identično pri Luku. Še lani ni uspel spraviti žoge v zadnji kot, letos pa 3 tekme, ki so vsaka zase bile vojna. Na žalost smo 1 dobili in v dveh potegnili ta kratko, ampak Luka je imel v obeh igro, priložnosti, pripravljen pladenj, potem pa nekaj napačnih odločitev in zaupanja vase.
Jošt je zgodba zase. Prvi krog nekako vedno preskoči. In vedno se pogovarjava kaj je potrebno in kako do preskoka naslednje ovire, vendar zaenkrat ne uspe. Enostavno ne uspe držati igre, ki je v kategoriji U19 zelo moška in tam je potrebno pokazati, da si »moški«, ki zmore požreti bolečino in držati korak s tekmecem. Tu ne gre samo za borbo, tu gre pogosto za veliko več in sposobnost natančnega udarjanja žoge v zadnji del igrišča je nekaj, brez česar se tekme na da dobiti.
Gremo dalje, danes se začne zares in že razmišljam š čim in kako se bom »hladil« v pregretem Riminiju, da o igriščih sploh ne govorim.
Nedelja, 18.6., popoldan:
V zadnjih dveh dneh se nam je uspešnost konkretno zmanjšala, vendar ni vse tako črno kot se lahko dojema ob golem pregledovanju rezultatov. Pomembneje je to, da smo zelo blizu in da konkurenci dihamo za ovratnik. To je pomembno zaradi dveh razlogov: kot prvo se igralcem dviguje prepotrebna samozavest, kot drugo pa tekmecem ne damo mirnega spanca in naslednjič bo njihova samozavest nižja. Tokrat začenjam s starejšimi. Vrhunsko predstavo proti kasnejšemu finalistu in prvemu nosilcu je prikazal Blaž. Sploh v prvem nizu smo lahko uživali v izjemni igri obeh igralcev, vse čisto, vse neverjetno natančno, kot bi fanta imela za sabo kirurško prakso. To je igra na visoki ravni, ki traja in v kateri se bije predvsem taktičen boj, v katerem se išče razpoka, ki jo želiš izkoristiti za zmagoviti udarec ali serijo natančnih udarcev. Na žalost ima Blaž premalo kilometrov v takšni žerjavici in ni lahko zdržati pekoče stanje, ki ne popušča in traja in traja. S tem je potrebno živeti, da se lahko potem na to navadiš in šele čez čas pekoč občutek mine, kar pomeni, da si stopil v višje nadstropje. Do podobnega lahko pride tudi Toni. Kadar se zbere in se odloči, da bo igral na robu in do konca, ga je užitek gledati. Tudi učenje na osnovi opazovanja mu ni tuje in zato napreduje iz igre v igro na takšnih tekmovanjih. In to je bistvo vsega. Razumeti, da je potrebno nekaj spremeniti, nekaj dodati in potem težiti k temu, da se to izvede. Upam, da mu bo to odlično motivacijsko izhodišče za naslednjo sezono. Jošt še vedno igra toplo hladno. Nekaj točk odigra v stilu izkušenega poznavalca igre, potem pa pade v prepad, ko imam občutek, da je vse prej pokazano samo golo naključje. Absolutno pa drži, da bo moral predvsem na treningih dojeti, da to ni zabava in da uživaški treningi ne nosijo »pomladi«. Luka je odigral na neprimerno višji ravni kot lani. Vse tekme so bile težke, v vseh tekmah je bilo isto, boj za vsako točko, nobenega ni uspel sesuti, noben ni uspel sesuti njega.. Res pa je, da se mu v odločilnih trenutkih zatrese roka in ko si z dobro osnovno igro pripravi možnosti za zmagoviti udarec, nekako zakrkne ali pa ne uvidi okoliščin, ki narekujejo naslednjo potezo. Še najslabše je igral zadnjo tekmo, ki jo je sicer dobil, vendar je kazal dokaj izgubljeno podobo.
Pri dekletih so se nekako potrdile slutnje. Sara je v odločilnih tekmah za 1. mesto začela odlično in tekmico v prvem nizu presenetila s hitrim zaključevanjem. To je na začetku vedno lažje, ker otroci potrebujejo nekaj časa, da se roka ogreje, da trema popusti in posledično lahko odigrajo na ravni, ki so jo sposobni doseči. Problem pri Sari je ta, da nikakor ne dojame, da je v nadaljevanju potrebno nekoliko spremeniti igro. Da bodo tekmice pripravljene na njeno kratko igro, da bodo udarci natančnejši in bo posledično potrebno narediti več in žogo večkrat natančno udariti, da se bo prikazala možnost za napad. Vendar je na žalost zaenkrat premalo razumevanja za to in posledično preveč napak. Tako je bilo tudi na zadnji tekmi in Sara je osvojila 3. mesto. Kar je seveda izjemen dosežek na tako velikem turnirju, vendar tekmice ne bodo spale in kmalu bodo priključile druge, ki bodo z zavzetim treningom zmanjšale razlike, ki trenutno obstajajo. Zato bo Sara morala trenirati drugače, bolje in bolj vneto. Povsem dostojno je svoje oddelala Lana. Šesto mesto je odličen rezultat in Lana napreduje z velikimi koraki. Nekaj podobno lahko trdim tudi za Piko. Lani v Italiji je bila še med zadnjimi, letos pa v prvi polovici, s tem da je vse tekme odigrala na visoki ravni. Ena od redkih, ki dviguje vse kazalce igre. Mogoče zato celovito malo počasneje, vendar v enem trenutku bo prišlo do eksplozije. In takrat si osebno ne bi želel biti njen tekmec. Zaključil bom z Manco in to z razlogom. Na nek način je zame moralna in nastopna zmagovalka naše ekspedicije. Začela je slabo, ne slabo, katastrofalno. Ampak potem je sledil neverjeten zasuk. Tekma proti Nemki je bila neverjetna. Po zaostanku 0:1 v nizih, sem videl kako so trenerji že gledali urnik in pripravljali igralce za ogrevanje, kot češ »pripravi, čez 10 min si v igrišču«. Sledil je popoln preobrat. Obup na izrazu Nemke in vseh ostalih zunaj igrišča. V igrišču 50 stopinj, zunaj samo pol manj……2:2 v nizih in 9:9 v odločilnem. Potem pa dve žogi na pladnju, dve v »dilo« in tekme na žalost konec. Sem pa potem slutil, da bo Manca ob ponovitvi takšne predstave odnesla zmago v vseslovenskem derbiju proti Piki, ki je bil tudi naša zadnja tekma. Pika je dobila 1. niz in sicer dokaj prepričljivo, vendar je Manca proti koncu niza že začela kazati znake prebujanja. Posledično je bila tudi ves čas v ospredju v preostalih nizih in še enkrat več obranila Pikin napad. Dovolj za motivacijsko brco čez počitnice pri obeh.
Predstavnika ŠD Squashland sta zastopala Miša Sax in Jan Mislej, ki sta v svojih kategorijah osvojila osmo in 15. mesto
Rezultati in dogajanje s turnirja najdete tukaj.