Po končanem državnem mladinskem prvenstvu se sezona za najmlajše preveša v sklepno fazo. Na domačih tleh je bilo to sklepno dejanje, v Evropi pa bo zelo aktualno še vsaj eno tekmovanje, in sicer Odprto prvenstvo Italije. Za tiste najboljše pa mogoče še turnir v Nemčiji in mogoče celo tudi na Nizozemskem. V vsakem primeru je po mladinskem prvenstvu primerno ovrednotiti nastope, obenem pa je tudi ustrezen čas za oceno stanja kakovosti v mladinskih vrstah.

 

Že bežen pogled na tekme je verjetno vsem prisotnim potrdil rast kakovosti v vseh starostnih kategorijah. Veliko število nastopajočih in tekmovalni vrvež je ustvarilo odlično vzdušje in zanimive tekme so si sledile v strnjenem redu. Prvič se mi je na mladinskih tekmovanjih zgodilo, da mi nastopi in predvsem kakovost ter rezultatska negotovost niso dovolili niti pomisliti na predah, kaj šele lotiti se drugih opravil kot spremljanja iger.

Največji nabor igralk in igralcev je bilo zaslediti v kategoriji do 15 let. To je sicer odlično izhodišče, saj je delo pri teh letih možno zastaviti na visoki ravni s kognitivnega in telesnega vidika. Od te starosti je v obeh starostnih smereh opaziti padec števila nastopajočih, nikakor pa temu padcu ne sledi kakovost, kar je ravno tako zelo dobro. Vsekakor pa je ta statistični podatek treba upoštevati v prihodnje in skušati predvsem razširiti bazo najmlajših (kategoriji U11 in U13). Na osnovi večje baze otrok in iz tega izhajajoče konkurenčnosti bomo imeli v srednjem mladinskem pogonu širok krog tekmovalcev in nato proti zaključku mladinskega obdobja izjemne tekmovalce. Vse to bo vplivalo tudi na stanje v članskem squashu.

V tem trenutku imamo največji potencial v Sari Nedić. Upoštevajoč dejstvo, da bi namesto v kategoriji U15 lahko igrala v kategoriji U11, pove veliko. Je pa tudi ona samo iz krvi in mesa in za optimalno treniranje in razvoj potrebuje konkurenco, potrebuje tekmovalni stimulans, ki bi lahko – ali pa še bolje – bo ogrožal njeno suverenost. Tega v tem trenutku predstavlja Nanja Urh, ki odlično napreduje in na prvenstvu je bilo očitno, da je bil pri njej največji preskok opravljen ravno v tem zadnjem obdobju pred prvenstvom. Vendar je razlika med njima še vedno očitna, predvsem pa bi potrebovali še kakšno igralko, ki bi bila v najkrajšem času sposobna ogroziti ta oddaljeni vrh.

V tej starosti so fantje na samem vrhu bolj skupaj. Še vedno je nekako nedotakljiv Jan Mislej, ki bo v prihodnje moral zelo pogosto gledati prek levega in desnega ramena, saj se mu Gal Ravnikar in Lan Podgoršek približujeta in na tekmovanjih že odščipneta kakšen niz ali dva. Od te točke naprej do prve zmage oziroma poraza ni daleč. Vsekakor vse odvisno treninga.

Kot rečeno je bilo v kategoriji U15 največ dogajanja, in sicer v obeh skupinah. Pri dekletih je obenem tudi največja negotovost, kako si bodo odličja razdelile Nika Urh, Pika Rupar in Manca Demšar. Slednja je bila pred leti daleč pred obema, vendar sta Nika in Pika vztrajno zmanjševali prednost in že ob koncu lanske sezone smo imeli med temi tremi tekmovalni vrtiljak, ko je prva premagala drugo, potem druga tretjo in nato zadnja prvo. Letošnja sezona se je začela na povsem enak način, v nadaljevanju pa je Nika našla nekaj več korakov do žoge in nekaj tistih udarcev, ki so bili preveč natančni za tekmici. Mislim, da je bila tudi edina, ki je na enem turnirju premagala obe.

Žreb je določil polfinale med Piko in Manco, Nika pa je na drugi strani pričakala Saro Nedić. V tej tekmi je bila Sara na trenutke zelo ali povsem enakovredna, vendar je Nika uspela proti koncu niza vedno prevzeti dominantno vlogo in na koncu dokaj suvereno zmagati. V prvem polfinalu pa je bilo povsem drugače. Igra v visokem ritmu in z močnimi udarci ter točkami zdaj za eno zdaj za drugo igralko. Prvi trije nizi so se odločali v sami končnici niza, v zadnjem četrtem pa je Manca povsem popustila. Finale med Niko in Piko je bilo najbolj napeto v prvem nizu, ki ga je po preobratu na koncu niza dobila Pika. V nadaljevanju pa je bila Nika ves čas v ospredju in ni dovolila, da bi Pika prevzela vajeti igre in povsem zasluženo osvojila naslov.

Pri fantih je Luka Kustec na varni razdalji pred tekmeci. Edini, ki mu je dostojno pariral, je blejski Primorec Timotej Jenko. Fant se razvija z neverjetno hitrostjo in upoštevajoč dejstvo, da mu možnosti za trening niso ravno dane pred vrati hiše, sta njegova razvoj in vzpon vsekakor zavidanja vredna. Po drugi strani se Luka poslavlja od te starostne kategorije oziroma se je na turnirjih v Evropi že poslovil. Glede na razvojne značilnosti otrok v tem obdobju ga v prihodnje čaka trda pot, da bo priključil in obenem uspel držati korak s telesno veliko močnejšimi tekmeci.

V kategoriji do 17 je pri fantih Blaž Porenta že na ravni članskih igralcev in posledično tudi krepko pred ostalimi tekmeci. Njegova glavna naloga je krepiti motivacijo za vse težke napore, ki jih je treba vsakodnevno premagovati, če želi igralec nadaljevati z razvojnim trendom. Nekako ob njegov bok sodita Žiga Merčun in Toni Drašler. Oba imata dovolj potenciala, da se podata v lov za Blažem, vendar bosta najprej morala najti visoke želje po dokazovanju, in to ne samo na treningih, ampak tudi na tekmovanjih. Glede na njuno kakovost pa bosta mladinskim morala dodati še tekmovanja na članski ravni.

Pri dekletih smo bili priča ponovitvi trilogije med že omenjenimi v kategoriji do 15 let. Zaradi manjšega števila nastopajočih so dekleta igrala po sistemu vsaka z vsako. Zavrtelo se je v smeri, da je Manca prva odigrala tekmi z obema najhujšima tekmicama. Prvič se je zgodilo, da je na turnirju v obeh kategorijah izgubila proti obema. Proti Piki ni prikazala dovolj in mogoče je tudi Pika na krilih zmage v nižji starostni kategoriji nekoliko bolj sproščeno in posledično bolj kakovostno odigrala tekmo in zmagala lažje, kot bi to pričakovali. Podobno je kazalo tudi na tekmi proti Niki, kjer je Manca sicer dobila uvodni niz, v nadaljevanju pa je igrala samo Nika. In že, ko so vsi pričakovali zaključek, je Manca udarila nazaj in po dobljenem četrtem nizu je bil zaključni niz negotov do same končnice. Zmaga bi lahko šla tudi v Mančino smer, vendar je Nika na koncu zmogla več zbranosti in ponovno slavila na težki tekmi.

Nestrpno smo čakali finale in zame pomembno vprašanje je bilo, ali bo Pika uspela popraviti slabosti, ki so evidentno izstopale na prvi tekmi oziroma ali bo Nika dodala še nekaj sproščenosti in mogoče celo lažje prišla do zmage. Izšlo se je bolj v smeri prve. Taktično bolj zrela igra in predvsem večje število uspešno ubranjenih napadov je Piki omogočilo boljše izhodišče v vsakem nizu. Mogoče je bila Nika celo nekoliko ujeta v presenečenju in pričakovala drugačen razplet ter posledično morala sama reševati tekmo, kar ji je v četrtem nizu tudi uspelo, ko je imela Pika zaključno žogo in povsem čisto priložnost za zadnjo točko. V petem nizu je Pika ohranila čustva in energijo ter zasluženo osvojila svoj prvi naslov.

Na osnovi teh rezultatov bi mogoče lahko sklenili, da Nika kljub porazu ohranja majhno prednost in da sta se s Piko nekoliko oddaljili od Mance. Pa vendar so razlike tako majhne, da se vrstni red lahko povsem spremeni že na naslednjem tekmovanju. V vsakem primeru bo veljalo, da bo imela izhodiščno prednost tista, ki bo bolje izkoristila čas med tekmovanji. V našem športu je to tisti čas, ki ga merimo med štirimi stenami.

V najstarejših kategorijah je bila zasedba bolj okrnjena. Pri dekletih, ki so vse po vrsti iz blejskega kluba, je slavila najbolj izkušena Tina Ferjan. Je pa očitno, da v najstarejši kategoriji nimamo igralk, ki bi squash postavile kot nekakšno prioriteto v trenutnem življenjskem ciklusu.

Pri fantih je prvi naslov osvojil Jošt Dolinar, ki je edino resno tekmo odigral proti Žigu Merčunu. Slednji je po porazu nerazumljivo popustil v nadaljevanju tekmovanja in dobesedno predal naslednje tekme. Vsekakor gesta, ki resnemu igralcu ne more biti v ponos. Jošt počasi zori v resnega igralca in obenem počasi zapušča mladinske vrste. Prihodnje leto bo zanj nekakšna prelomnica, kajti preskok iz resnih mladinskih v resne članske vode je kar precejšen.

Na koncu se moram dotakniti organizacijske plati turnirja. Tudi v tem primeru je šlo za nekatere premike od ustaljenih praks, saj je prvenstvo v Ljubljani z organizacijskega vidika prevzel blejski klub. Frenk je znova dokazal, da ne potrebuje veliko časa in manevrskega prostora, da dokaže svoje sposobnosti. Pri tem so mu v pomoč priskočili mnogi člani blejskega kluba in seveda vsem njim gre čestitka in zahvala za resnično lep dogodek. V tem trenutku smo na meji izvedbe prvenstva v enem dnevu, osebno pa si močno želim in nadejam časov, ko bomo prvakom delili poklone dva dneva. Kot vse kaže, se vrata v tej smeri močno odpirajo.

Goran Vučković