»V nedeljo končano prvenstvo je bilo peto po vrsti in zadovoljno lahko poudarimo, da turnir raste iz leta v leto. Tokrat se ga je udeležilo 85 otrok iz 10 držav. Število bi bilo celo večje, če ne bi v zadnjih dneh prišlo do odpovedi, vendar to ne spreminja dejstva, da turnir pridobiva veljavo,« je s svojo oceno SJO 2018 začel reprezentančni selektor Goran Vučković.

Tokrat bi uvodne besede namenil organiziranosti tekmovanja. Pri tem ne gre le za konkretno izvedbo, ki traja celoten vikend, ampak je treba poudariti, da se je ekipa pod vodstvom Tomaža Čampe dolgo časa pripravljala na dogodek. Ne bom našteval imen, ker nisem seznanjen s celotnim delovanjem in ne želim izpustiti nekoga, ki je nesebično dodal svoj delež pri pripravi turnirja. Vsekakor pa se je projekt izkazal za zelo uspešnega in upam, da se bo trend nadaljeval tudi v prihodnje. Ob tem moram omeniti še tiste, ki so na samem turnirju pridno sodelovali in pripomogli, da je potekal skladno z urnikom in brez večjih zapletov. Vse pohvale si zaslužijo Miha, Mark, Darinka, Sara, Nina, Martin in Aljaž.

Dobro delo v mladinskih vrstah

Skladno s številčnostjo nastopajočih raste tudi kakovost igranja. Kot selektorja reprezentanc me predvsem veseli to, da imajo naše igralke in igralci pomembno vlogo pri tej kakovosti. Dobro delo v mladinskih vrstah se kaže v širini doseženih rezultatov praktično v vseh kategorijah.

Pri deklicah do 13 let smo gledali slovenski finale. Sara Nedić je upravičila vlogo favoritinje in znova premagala Nanjo Urh, ki pa je v prvem nizu pokazala, da zgolj prisotnost favoritinje na igrišču ni dovolj in da je zmago treba doseči s konkretno igro.

Pri dečkih do 13 let je Jan Mislej osvojil 3. mesto in to po hudem boju in petih nizih proti Avstrijcu Hochstrasserju. Janova igra je dobra, vsekakor pa bo za naslednji pomemben korak moral malo dozoreti in predvsem razviti taktični del igre.

Najbolj ogorčeni boji v G15

Verjetno smo najbolj ogorčen boj za prva štiri mesta gledali v kategoriji G15. Tokrat je žreb namenil polfinale med Niko Urh in Piko Rupar, Manca Demšar pa bi za preboj v finale morala premagati Rusinjo Esino. Od treh Slovenk je na turnirju največ pokazala Nika. Po eni strani tehnično solidna in taktično dovolj zrela, da s svojo konstantnostjo premaga ovire na poti do finala. Po drugi strani pa preveč krhka, da bi zmogla prenesti vse izzive, ki jih s seboj nosi finalna tekma. In verjetno bi bilo za nov korak treba nekaj več energije usmeriti predvsem v psihični del igre.

Nesrečni poraz Luke Kusteca

Pri fantih do 15 let je Luka Kustec dokaj nesrečno izgubil finale proti Avstrijcu Seinerju. Tekma polna preobratov je bila zanimiva in napeta od prve do zadnje točke. Luka je imel vse možnosti za zmago že krepko pred odločilnim nizom, vendar se zaenkrat še vedno ne odziva najbolj zrelo v tistih igralnih okoliščinah, v katerih ima določeno prednost in bi jo moral izkoristiti v svoj prid. Dokajšen potencial v tej kategoriji izkazuje tudi Timotej Jenko, ki pa bo moral potencial oplemenititi s trdim delom na treningih.

Blaž Porenta zdržal

Vlogo favorita je znal prenesti Blaž Porenta, ki je v kategoriji B17 najprej v polfinalu premagal Angleža Tranterja in nato v finalu še znanca s prejšnjih tekmovanj Madžara Nagyja. Za podobne rezultate na turnirjih višjega ranga bo moral Blaž predvsem narediti korak ali dva v telesni pripravi in mentalni trdnosti. Povsem konkurenčen v tej kategoriji je tudi Žiga Merčun. Za kaj več kot obstati tik pod odrom prejemnikov odličij pa bo moral nekoliko izboljšati taktiko, in sicer predvsem v fazi igre, ko ima tekmec igralno prednost in jo je potrebno izničiti.

Najstarejši sposobni za več

V najstarejših kategorijah je najbližje vrhu Jošt Dolinar, ki je predvsem v tekmi za 3. mesto pokazal, da bi z ustreznim treningom in pravim pristopom lahko prišel še višje. Višje so vsekakor sposobni tudi Tina Ferjan, Eva Trseglav in Erik Slemenšek, vendar le z intenzivnejšim treningom.

Očiten razvoj slovenskega squasha

Na koncu lahko še enkrat poudarim, da je viden razvoj slovenskega mladinskega squasha. Ob tem nikakor ne smemo zanemariti okoliščin, v katerih se vsi ti rezultati ustvarjajo. Na Bledu recimo ustvarjajo pravi mali čudež, saj celoten klub s številnimi igralkami in igralci bazira na enem samem igrišču! V Škofji Loki so razmere komaj kaj boljše, saj se vse skupaj dogaja na dveh igriščih.

Kmalu »stari« novi Squashland

Vendar z optimizmom zremo v prihodnost, kajti v tem letu bo v Ljubljani dokončan izjemen squash projekt, saj bo vrata odprl »stari« novi Squashland. S tem se bodo izjemno povečale možnosti za razvoj vrhunskega squasha in ob dveh squash centrih v Ljubljani tudi možnosti za razvoj Odprtega prvenstva Slovenije. Upam in želim si, da bomo te priložnosti znali optimalno izkoristiti.

Do takrat pa »keep on squashing«. 🙂

Goran Vučković

SJO 2018